Sedim na terasi v počivalniku. Dan se počasi bliža koncu.
Odložim knjigo na mizo in prižgem cigareto. Pogled mi zaide pod streho do napušča. Opazim prve znake dotrajanega lesa. Barva se je začela luščiti. Kako čas beži, dve leti nazaj sem se ubijal s prestavljanjem lestve vsaka dva metra in barvanjem napušča z zaščitnim lakom. Bo letošnja pomlad doživela isto zgodbo? Ne, ne bo. Nekje si bom sposodil premični oder, da bo delo lažje in hitreje ter predvsem bolj varno potekalo. Samo kje dobiti tak premični oder. V roke vzamem telefon in pokličem prijatelja Francija.
On je kot enciklopedija. Vse ve, vse pozna, vse zrihta in vsi poznajo njega. Če on ne bo vedel kje naj dobim premični oder za barvanje napušča, potem ne bo vedel nobeden. Franci se oglasi z zaspanim glasom, dobro, da sem ga zbudil, pove, mora še do soseda, da mu zamenja akumulator na traktorju. Kaj bi naša vas brez Francija. Mu razložim svojo težavo, da potrebujem premični oder. Težka bo, odvrne. Je ravno začela sezona obnavljanja fasad in so ti odri bolj iskani kot zlato. Bo zavrtel nekaj številk in mi jutri tekom dneva javi kaj je uredil. Cel teden nič glasu od Francija. Počasi me je že začelo skrbeti, da se ni kaj zgodilo. Počakam še kakšen dan, pa ga pokličem. Barva in čopiči že čakajo v garaži. Samo še Francijev klic manjka. Naslednji dan ga pokličem. Številka trenutno ni dosegljiva, pove glas na drugi strani. Zaskrbljenost narašča.
Takoj po službi se odpeljem na njegov dom. Nobenega ni doma, niti njegovega zelenega kombija ni v garaži, hiša pa zaklenjena. Z mešanimi občutki se odpravim proti domu. Pripeljem do svoje hiše in glej ga zlomka. Pred svojo garažo parkiran Francijev zelen kombi, on pa sestavlja premični oder.
Že ko stopim iz avta vidim njegove velike oči in širok nasmeh na obrazu.
…