Je res kar pravijo. Da je življenje po petdesetem letu vse drugo.
V teh treh letih, odkar sme prestopil mejo polovice življenja, sem bil pri belih haljah na raznih pregledih več kot pa prej v prvi polovici. To je noro. Najprej dobiš na dom obvestilo, da si sprejet v nacionalni program za zgodnje odkrivanje in preprečevanja raka na tankem in debelem črevesu. Vsake dve leti ista zgodba. Domov dobiš dve majhni epruveti v katere spraviš vzorce svojega blata. V premeru, da so vzorci pozitivni, te čaka neprijeten pregled debelega črevesa, kjer skozi zadnjično odprtino dobiš vstavljeno plastično cev s kamero na koncu. Sicer neboleč vendar sila neprijeten pregled. Potem pa tako iz navade začneš opazovati svoje telo. Vsaka sprememba ti je sumljiva, tako v počutju kot v vizualnem vidiku. Panika te zgrabi, če najdeš novo črno piko na hrbtu. Takoj pomisliš, evo pa je kožni rak tudi pri meni.
In se spet odpraviš na pregled črnega izrastka na koži. Pa nič, izvid negativen, pa plačaš odstranitev, ker je to lepotni poseg ne zdravstveni. Čakalnica je polna raznih brošur in zgibank. Poiščeš tisto na kateri piše kožni rak in kako ga pravočasno odkriti. Prebereš brošuro in potem šele panika. Spoznaš, da je kožni rak najbolj pogost rak pri nas. Je pa tudi res, da je tudi ozdravljivost najvišja, seveda če ga pravočasno opaziš, enako kot pri vsak drugi bolezni. Star jugoslovanski pregovor pravi: Bolje sprečiti nego lečiti. In res je tako. Prebereš tudi, da kožni rak največkrat nastane zaradi poškodbe kože, tudi prekomerna izpostavljenost soncu je lahko povod in vzrok, da se kožni rak lahko razvije. Poznamo tri vrste kožnega raka, vse ozdravljive, kot sem dejal že prej, ob pravočasni diagnozi in hitrem zdravljenju.
Nikoli pa nisi več povsem zdrav, vedno kontrole in pregledi. Lahko pa živiš, kar je najpomembneje in edino kar šteje.…