Glavobol, vročina, bolečine v mišicah. Vse to, ko se zjutraj zbudim. Kaj se je dogajalo ponoči, še včeraj sem bil zdrav kot riba v vodi. Zmerim temperaturo. Noro, že dolgo nisem imel tako visoko. Osemintrideset je pokazal digitalni termometer. Z rokom potipam po polici nad posteljo, kjer bi moral bit telefon. Vsako večer ga postavim na isto mesto in priklopim na polnilec. Aha, tukaj je. odklopim kabel in začnem brskati po imeniku. V službo moram javit, da me ne bo danes na delo. Pa verjetno še cel teden ne. Po klicu v službo me spet zgrabi spanec in zaspim. Čez čas se ves premočen zbudim. Trese me. Vstanem, preoblečem premočeno posteljnino, se odpravim v kopalnico pod tuš. Mogoče bo pomagalo in zbilo malo vročine. Oblečem svežo pižamo in nazaj v posteljo. Soba je hladna. Sem odprl okno, da preide malo jutranjega svežega zraka noter. Ah, še zdravnico bo potrebno poklicat in ji povedat vse podrobnosti. Potem bo gospa zdravnik na daljavo povedala kaj mi je. Pa itak že poznam odgovor.
Po celem svetu je panika zaradi neke izmišljene pandemije, nekakšnega virusa, ki je čudežno pobegnil iz kemijskega laboratorija. In res, zdravnica potrdi moje sume. Coviden sem. Bo treba na testiranje in desetdnevno karanteno. Še enkrat pokličem v službo in povem da me štirinajst dni nebo. Karantena. Kaj pa cepljenje, vpraša glas na drugi strani žice. Odločen ne in odložim slušalko. Kaj bom zdaj počel vse te dni doma zaprt v stanovanje. Še dobro, da je nekdo bil pameten in je izumil televizor. Poiščem daljinca in začnem brskati po programih. Normalno, kot vedno. Na programih nič pametnega. Dvestodvainšestdeset programov pa nič za mojo obolelo dušo. Same reklame in neke čudne nadaljevanke v čudnih jezikih. Ugasnem televizor in prižgem radio. Poiščem lokalno postajo. Iz zvočnika prihaja nežna glasba, vsake toliko se oglasi moderator, malo po debatira z gostom v studio. Tudi prav, bom pa čas preživel ob radiu. Hvala bogu, da ga imamo.
…